Roman Pungartnik

Deli z ostalimi…Share on Facebook15Tweet about this on TwitterShare on Google+0Share on LinkedIn0Digg thisPin on Pinterest0Email this to someone

Pungartnik: “Kolikor je včasih za nas težko organizirat prevoz na sever Nemčije, je po drugi strani sladko, ko ti v najtežjih trenutkih stojijo ob strani. Se je pa nazorno pokazala ta povezanost v Velenju, kjer so bili številčnejši tako na tribuni, kot močnejši na igrišču.”

Pa je za nami uspešna sezona. Za na konec smo na intervju povabili kar športnega direktorja g. Romana Pungartnika in se z njim pogovorili o vsem. Želimo vam prijetno branje, in upamo, da v intervjuju najdete odgovore na vsa vprašanja, ki so mogoče ostala odprta po koncu sezone!

Avtor: D. Skok

10409460_705048452889351_7217801723003837516_n

1. Najprej se bova ozrla par dni nazaj. Petek je bil tisti dan D. Celjski fantje pa so ga odgarali in odigrali fantastično. Kako ste sami videli to tekmo, in pa predvsem vse kar se je okoli nje dogajalo?

Najbolj me veseli to, da so fantje naredili to kar smo se na začetku sezone dogovorili in tudi sami  igralci so si zastavili ta cilj, da pripeljemo 18 zvezdico v Celje. Če pogledamo samo tekmo so bili v elementu igre daleč najboljši, pokazali so bistveno več kot nasprotnik. Tudi v tednu pred tekmo so zelo zrelo delovali s svojimi izjavami, če bi potegnili črto bi lahko rekli, da so vedeli zakaj gredo tja in po kaj gredo. V preteklosti se je dogajalo, da smo na takšnih tekmah že dobljeno tekmo po svoji krivdi izgubili, letos se pa to ni zgodilo. In jaz mislim, da je bila to ena najbolj suverenih iger v zadnjem času.

2. Kaj pa vso zanimanje za karte, navdušenje in povpraševanje za to tekmo je bilo ogromno. In ali mislite, da če bi bila ta ista tekma v dvorani Zlatorog, da bi le to napolnili?

Meni je zelo žal, da tega ni več, ampak temu priča tudi kvaliteta slovenske lige. Meni je popolnoma razumljivo, da tekmo Celje: Trimo pride gledati tristo, štiristo ljudi. Mi v klubu oziroma naši navijači Florijani so ena specifična zadeva, potujejo povsod, polnijo dvorane po celi Sloveniji, da ne govorimo po Evropi. Kontra navijači pa tega pri nas ne počnejo. To kar se je v Velenju zgodilo mislim, da smo še enkrat pokazali kaj rokometno mesto Celje je.  Definitivno bi bil Zlatorog poln, tudi povpraševanje je bilo ogromno. Sami smo poskrbeli in kupili res veliko število kart, tu se lahko še enkrat zahvalim velenjskemu klubu, ki ni delal nekih velikih težav, pa tudi ljudje sami so se angažirali. Tako, da smo res Velenje obarvali v rumeno modro.

3. Odkar ste začeli misijo » Delamo in priložnost nudimo našim igralcem« so minile 3 sezone, in po letošnji se bo ekipa resnično spremenila. Kako ocenjujete vaše dosedanje delo in kako naprej?

Moje delo sam ne morem oceniti, zato so tukaj drugi, da to počnejo. V klubu smo se spoprijeli z veliko novimi izzivi. Z mojim pristopom so se nekatere stvari bistveno spremenile, če sami  pogledamo samo fan zone, samo organizacijo tekme kot družabni dogodek in ne le zgolj tekma kot tekma.  Skrbimo za vse te tako imenovane novo sodobne medije, kar je danes nujno zlo, če tega ne uporabljaš si korak zadaj. Imamo ogromno bazo navijačev na Facebooku, tudi naša spletna stran je bila že večkrat nagrajena, smo ažurni, res ekstravagantne stvari počnemo. Želimo biti drugačni, tudi oglaševanje če pogledate naše slike igralcev, delamo drugače, pred časom so bili celjski vitezi v oklepih, pa potem naslednjo sezono so bili navijači. To so vse stvari, ki se mogoče zdijo enostavne, ampak v tem je veliko truda, ogromno ur porabimo zato, da se pogovorimo in dogovorimo o vseh teh akcijah. Ena zadnjih je bila »Imamo jajca?«. Vemo da smo Slovenci zahtevni ljudje in jaz mislim da smo jih prepričali. Na to kaže tudi odziv zadnji dan po končani sezoni , ki je bil fenomenalen. To je pokazatelj, da dobro delamo.

4. V sezoni 2011/2012 je bilo v ekipi Celja kar 8 igralcev domače rokometne šole, v sezoni ki prihaja bo ta številka manjša precej manjša. Zagotovo odhajajo Marguč, Mlakar, Ranevski. Odhod oz. posojo je potrdil tudi Potočnik, veliko se govori o posoji  Žabića in Blagotinška, v samih celjskih vrstah tako ne bo ostalo ravno veliko domačih igralcev. Zakaj take odločitve?

No to tezo bomo kar v štartu podrli. Če pogledamo kar konkretno:  v vratih je Lesjak, na levem krilu imamo Tilena Kodrina, Luko Žvižeja, na črti sta Vid Poteko, in Blagotinšek. Res obstaja možnost, da Žabič odide na posojo, poigrajmo se in rečemo da on gre, poglejmo dalje na desnem krilu je Gal Marguč, prvi ekipi se bo priključil tudi Jaka Malus, na srednjem pa David Razgor pa smo ponovno na številki 8. Mi gremo na to, da se to bistveno ne spreminja. Ko sem jaz igral sem to pogrešal,  jaz sem bil v ekipi eden redkih Celjanov, vsi moji prijatelji in soigralci v mlajših selekcijah so prišli do vrat prve ekipe, potem pa so se obrnili in odšli v druge klube. Mi pa smo dali na znanje vsem našim mlajšim igralcem, da z pravim pristopom na treningih in s trudom se da priti do prve ekipe. Mislim, da je to pravi motiv za te mlade igralce.

5. V klub pa prihajajo Kasal, Pešić in po neuradnih a iz vaših ust potrjenih informacijah prihaja tudi  Šime Ivić ( intervju je nastajal v času ko prestop tega igralca še ni bil uraden op.p.).  Zdi se, da ponovno kupujemo tuje igralce.  Zakaj so po vašem mnenju tuji igralci vedno bolje cenjeni  in v večini primerov tudi bolje  plačani kot domači?

To ne vem, meni se zdi, da smo mi v Celju pokazali, da tujci niso bolj cenjeni, daleč od tega.  Vsak, ki pride v Celje ali v neki drug klub, se more pokazat in dokazat, to je kolektivni šport. Cenovno bi rekel da razlik ni, mogoče so včasih bile, danes tega ne vidim. Po drugi strani pa to gre tako, ko opazimo, da nam nek igralec manjka se najprej ozremo, če imamo v naših vrstah koga ki bi ga lahko zamenjal,  če tega ni pregledamo slovenski trg in se šele nato ozremo v tujino. Zavedati se moramo, da je »bazen« slovenskih igralcev precej manjši kot pa tujih. Ko sem prišel nazaj v Slovenijo sem bil presenečen nad tem kako se cenijo slovenski igralci. Kar je sicer zelo lepo, toda nekateri igralci so se res precenjevali. Njihove cene so bile zelo, zelo visoke, ko sem se pogovarjal o nekih prestopih. In na koncu pride do tega, da te tuji igralec pride manj kot slovenski. In tukaj govorimo o neki konkretnih pozicijah, levičarjev vsi vemo, da ni veliko. Zunanja linija je tista, ki je iskana in ki je ni. Strategija, ki smo jo nekako postavili v Celju je, da krilni igralci in golmani morajo biti tisti, ki so domači igralci  in jih je dovolj in potem to nekako kompenziramo in iščemo najboljše rešitve na zunanjih linijah. Je pa res, da tujec, jaz jih niti ne imenujem tako, to so športniki, profesionalci, prinesejo neko drugo mentaliteto, neko drugačno razmišljanje od našega, sploh igralci iz bivše Jugoslavije imajo neko športno predrznost, ki jo pri nas mogoče ni toliko je pa v neki meri potrebna. In tudi to je neka dodana vrednost.

6. Velja oz. opažamo neko nepisano pravilo o tem, da je celjska sredina ena najbolj težkih in to v smislu, da smo že v preteklosti pripeljali igralce, ki so veliko obetali pa se v Celju potem nikakor niso znašli in razvili, po drugi strani, tistim, ki pa jim uspe pa jim je Celje najboljša popotnica pred velikimi evropskimi klubi. Zakaj mislite, da se to dogaja in kakšno je vaše mnenje o teh ugotovitvah?

Dejstvo je, da ko ti oblečeš celjski dres si takoj pod pritiskom, in tega se igralci ne zavedajo. Zakaj? Celje je rokometno mesto. Celje je inštitucija z bogato zgodovino. Pogoji, ki jih imajo tukaj in vse to kar sem naštel pripelje do tega, da se tukaj pričakuje največ. In vsi takšni igralci, ki so v svojih prejšnjih klubih, ki so bistveno manjši od Celja, bili šefi svojih ekip in se je vse vrtelo okoli njih. Ko pridejo pa v Celje je pa takih »šefov« 10, 12 in potem se moraš dokazat. In dogajalo se je, da so igralci podzavestno mislili prihajam v Celje, tu sem si želel vedno igrati, to je to, to je bil moj cilj. In tu je največja napaka, tukaj se šele začenja, sedaj se moraš dokazat, da si iz pravega testa. In tako se potem zgodi, da tak igralec gre v drug klub in je tam uspešen  v Celju se pa ni znašel. Tako, da ja te trditve res držijo. Zato pa je potem pri nas tudi stroka, da te mlade igralce opozorimo in jih pripravimo. Ker na konec koncev v Celju ne delamo samo rokometaše, ampak igralce vzgajamo tudi kot osebnosti. In na koncu to tudi največ šteje.

7. Za rtv portal ste dejali, da je okostje ekipe po večini sestavljeno in da se čaka še samo nekaj odgovorov in dogovorov. Letos je namreč prvič spet kar dolgo trajalo, da ste začeli pogovore in dogovore okoli novih pogodb.

Mi smo rekli, da se decembra začnemo pogovarjati in da potem to rešimo. Širši celjski javnosti nikakor ni šlo v račun zakaj to počnemo tako hitro, zakaj je to potrebno. Jaz pa mislim, da je tako prav ker je potrebno dati igralcu dovolj časa , da se lahko pripravi na odhod ali na iskanje novega kluba. Nekateri igralci so takšni, da že imajo svoje družine in je potem potrebno planirati življenje. In vse velike ekipe to počnejo tako hitro, in to v tujini ni nič novega. Letos pa se je zgodilo, da smo ravno v času, ko bi morali začeti s pogovori zamenjali trenerja. Nov trener pa je moral najprej spoznati ekipo, videti kako igralci delujejo. Eno je če si ti na nasprotni strani pa opazuješ to ekipo, drugo pa je če s to ekipo delaš. Branko je rabil čas, da je igralce spoznal, da je v januarju oz. februarju, ko je imel večino igralcev na razpolago, da je spoznal kaj potrebuje in kaj se da.  Zaradi tega smo pač potem stvari speljali tako, da šele sedaj zaključujemo. Neko ogrodje pa je bilo znano že takrat. Določeni igralci so pač upravičili to zaupanje, ki se jim je dalo. Rastli so z nami tri, štiri sezone. Po drugi strani pa so nekateri igralci opozorili na sebe in dobili mamljive ponudbe iz tujine. Jaz mislim, da bi bilo iz naše strani zelo grdo, nemoralno in neetično, da bi mu preprečili če ima seveda željo po odhodu. Za klub pa to pomeni, da če ima še veljavno pogodb, da tudi klub dobi neko odškodnino. In tako smo potem vse skupaj pripeljali do sem.

10390137_703637849697078_1666875866475945948_n

8.  Še ena taka vroča tema je liga SEHA, vi ste njen zagovornik že od začetka, poudarjate, da je ta liga dobra za razvoj slovenskega rokometa. Zakaj menite je temu tako, in v končni fazi, gremo naslednjo sezono v to ligo ali ne, navijačem se namreč zdi, da se ti dogovori in datumi kdaj bo vse skupaj uradno kar malo vlečejo.

Če pogledamo stvari malo od zadaj vidimo, da ti datumi in roki niso odvisni od nas.  Tukaj so neke višje distance, tukaj je na konec koncev skupščina rokometne zveze Slovenije, ki mora to potrditi. Klubi so dali neko to zagotovilo, da se s tem strinjajo. Vsi koraki in vse prepotrebne stvari, ki jih je bilo treba narediti smo naredili. Ve se tudi kako se bo tekmovalo. Še vedno ostajajo določeni akterji, ki jim to ne diši, ki vlečejo na svojo stran, kar jih razumem. Jaz bi rekel, da tako kot jaz oziroma naš klub poskuša razumet njih, jaz upam, da bodo oni razumeli nas. Zakaj je Celje zagovornik že vrsto let? Ker vidimo, da potrebujemo nekaj novega. Ugotovili smo, da ti mladi fantje potrebujejo težke tekme. V Sloveniji na žalost, ko smo se pogovarjali pred tremi leti so bili argumenti, da je slovenska liga zelo močna. Mi smo se takrat s tem strinjali. Smo sprejeli odločitev, ki jo je sprejelo združenje, da se Slovenci ne bomo priključili. Smo pa pozabljali, da se je SEHA liga vsako leto okrepila, vsako leto so bili v organizacijskem smislu boljši, vse zadeve so se poklopile. Dobili so zanesljivega oz. stabilnega sponzorja. Slovenska liga pa je tukaj korakala nazaj in nazadovala, določeni klubi so propadli, igralci odhajajo v tujino, če pogledamo samo lani jih je preko 20 odšlo. Prihajajo pa mladi igralci, ki so na sebe opozorili ampak potrebujejo močne tekme. In teh močnih tekem na žalost ni.  In še ena zelo pomembna stvar zakaj jaz vidim v tem pozitivno. Rokomet se igra zaradi navijačev. Če imaš ti atraktivne nasprotnike, se bodo tudi dvorane lažje polnile. Pa jaz ne rečem, da bo SEHA liga prinesla nabito polne dvorane. Ampak če rečem, da imamo mi danes na določeni tekmi 700 gledalcev, sem jaz siguren, da jih bomo imeli na SEHA ligi na podobni tekmi 1300 do 1500. In tukaj potem vsi pridobimo, klub, igralci, navijači in sponzorji. V končni fazi pa slovenska liga teh klubov izgubila ne bo.  Mi se vračamo nazaj v končnico, mi bomo s temi klubi zopet igrali, to pomeni, da oni izgubijo z nami maksimalno samo 2 tekmi na sezono.  Igrali bomo v končnici igrali bomo v pokalu, super pokalu.

9.  Ne bomo pretiravali če rečemo da je naveza klub – navijači v celjskem primeru najmočnejša v Sloveniji in tudi v Evropi je malo primerov take povezanosti kot je med Florijani in RK Celje. Vaš pogled na to povezanost in v končni fazi zakaj so po vaše navijači tako pomemben dejavnik v vsakem športu?

Rekel sem že na začetku, da šport brez navijačev ne more biti. Prednost je ta, da so stiki med nami že od vsega začetka. Še preden se je navijaška skupina Florijani ustanovila, smo imeli navijače, ki so redno prihajali, potem ustanovitev Florijanov in do danes.  Jaz mislim, da je to tisto kar vsak klub potrebuje. Kako je z ostalimi klubi, zakaj tega ni, ali ni posluha ali kaj me niti ne zanima. Jaz pravim, da je to obojestranska ljubezen. In v vsaki ljubezni pride do kratkih stikov. Tudi med klubom in navijači je že prišlo do kratkega stika, ampak tudi to more biti. Zakaj? Na osnovi tega se lahko bolje razumemo, se popravimo in izboljšamo. Jaz vem, da navijači bi imeli željo, da potujejo na vse tekme, na drugi strani vemo, da je to nemogoče. Je pa tako, da vedno se je našlo, vedno se bo našlo. Časi so težki  ampak to je osnova, ki mora biti. Ta vzajemnost je zelo lepa, preteklost je bila vrhunska, jaz upam, da bo tudi prihodnost takšna.  In z uspehi in takšnim odnosom se tudi naša navijaška baza veča.  Dobivamo čestitke iz vse Slovenije, ko kličejo za karte nekateri prav prosijo, da bi lahko bili v tem delu dvorane, kjer so naši navijači. Kolikor je včasih za nas težko organizirat prevoz na sever Nemčije, je po drugi strani sladko, ko ti v najtežjih trenutkih stojijo ob strani. Se je pa nazorno pokazala ta povezanost v Velenju, kjer so bili številčnejši tako na tribuni, kot močnejši na igrišču. Kot pravijo skupaj smo močnejši , v slogi je moč.

10.  Sami imate za sabo dolgo rokometno kariero, če bi se lahko sedaj odločili in karkoli spremenili kaj bi to bilo in zakaj?

Nikoli nisem razmišljal o tem, da bi karkoli spremenil. Mogoče bi šel v tujino prej. Jaz sem šel v tujino zelo pozno z 31 leti. Sem zelo vesel, da sem odšel v tujino, ker sem si to želel in se spraševal, če sem vse leta do zdaj pravilno delal, bi mogel uspeti tudi v tujini. Je pa res, da se je moja športna kariera s tem podaljšala. Če bi v tistem času ostal v Sloveniji, imel sem kar nekaj ponudb, bi verjetno zaključil svojo športno pot v 2, 3 sezonah. Tako pa sem v tujini odigral polnih 7 sezon.  Mislim, da nebi nič spreminjal. Na šport gledam malce drugače kot sem gledal takrat. In na koncu me je vedno zanimala ta druga plat, ne samo tista iz igrišča ampak vse to v zakulisju, logistika in vse to. In to vse me je pripeljalo do tega kar počnem danes. Tako, da če me kdo vpraša nebi nič spremenil. No mogoče bi se izognil poškodbam. Imel sem kar velike poškodbe, ampak iz vsake poškodbe sem se vrnil močnejši.

11. Profesionalni šport ni enostaven in lahek kot si marsikdo predstavlja, če se kod od vaših dveh otrok odloči za to pot kaj so nasveti, ki bi mu jih dali.

Jaz na ta profesionalizem gledam malce drugače. Meni nikoli nič ni bilo podarjeno, vse sem naredil s svojim trudom in tako poskušam tudi moja dva otroka vzgajat. Starejša hči stara 17 let, je pred leti želela trenirati rokomet, ker je pač v vseh teh mestih, kjer smo bili v Nemčiji bil rokomet številka ena, in so se pogovarjali samo o tem. Pa ati je rokometaš in bo ona tudi. Takrat sem se izmislil tak družinski pregovor, da lahko samo eden igra rokomet. In dokler sem to jaz sem jaz potem pa bo lahko ona. Hotel pa sem jo samo zaščititi, ker smatram, da za punce in ženske rokomet pregrob šport, kar dejansko res je.  Sedaj hči že par let trenira odbojko, pravijo da je nadarjena, da je dobra. Jo podpiram, nebi pa je nikoli silil. Če ji bo uspelo bom vesel, bom pomagal, jo podpiral. Nikakor pa nikoli ni dobro otroka siliti v nekaj, ker če si profesionalni športnik je odrekanja ogromno, sovrstniki uživajo, ti pa imaš trening. Ob vikendih se zabavajo ti pa imaš tisto uro. Potem so tu priprave, dolga potovanja, v glavnem zelo veliko je odrekanja in tukaj moreš biti maksimalno v tem, če je nekaj na pol potem to ni to.

12. Če bi morali izbrati en sam samcat najlepši trenutek vaše kariere kateri bi to bil in zakaj?

Ne vem,  težko bi se odločil samo za en trenutek. Mogoče bi rekel, da sem se v tej karieri naučil eno, da nikoli ne smeš predolgo slaviti po zmagi, in nikoli po porazu žalovat predolgo. Se mi zdi, da v Sloveniji ne gledamo tako na to, v tujini pa to gledajo čisto drugače. Tam te cenijo tudi kot osebnost, za vse kar storiš na igrišču in zunaj njega,  gledajo malce drugače čez ta šport kot pa mi.

13.  Svoj pečat ste pustili tudi v slovenski reprezentanci, doživeli ste OI 2000 v Sidneyu in EP na domačih tleh leta 2004. Kakšni so spomini na tiste zlate čase slovenskega rokometa?

To so bili vrhunci. Vsa čast tistim, ki so vztrajal in imeli sanje, da bi bil v Sloveniji imeli tako velik dogodek kot je bilo EP v rokometu. Jaz mislim, da na osnovi tega je potem tudi celjski klub naredil kar je naredil. Namreč po tem dogodku je v Sloveniji vladala vsesplošna evforija.  In še Celje je postalo evropski klubski prvak. To bo zapisano za vse večne čase, bilo je prvič jaz pa srčno upam, da se bo vse to še kdaj ponovilo. Če pogledam nazaj si pa lahko vseeno ponosen, da si bil del tega. Kolikor je drugače ta naša majhnost, da nas je samo 2 milijona slabost, je v tistem trenutku bila  to prednost  saj je cela Slovenija dihala za to. Na osnovi tega smo potem dobili en kup novih igralcev, en kup novih ljudi, ki so se motivirali za ta šport.

14.  Slovenska reprezentanca danes? Kako jo gledate vi? Junija nas čakata tekmi z Madžarsko, kakšne so realno gledano naše možnosti proti tej reprezentanci?

Danes imamo zelo kvalitetne igralce, ki igrajo v tujinah, ki igrajo vidne vloge v teh klubih. Mislim da vrhunec tega je bilo SP v Španiji, škoda da tega niso kronali z medaljo. Ok, sedaj je prišlo do nekega padca, nismo se uvrstili na eno veliko tekmovanje, če se ne bomo še na drugo bo to velika katastrofa. Jaz sem to že večkrat poudaril, tukaj bomo zgubili vsi ne samo reprezentanca, tu bo izgubil rokomet. Igralci so kvalitetni, lahko preskočijo to oviro, je pa to odvisno od vseh teh nekih faktorjev. Sezone je konec, vsi igralci pridejo iz svojih klubov, doživel svoje vrhunce, sedaj pa se morajo znova pripraviti in motivirati za te dve tekmi. Tukaj je sedaj na stroki in na rokometni zvezi da te igralce pripravijo. Jaz bi rekel tako, izkušnje imajo kaj to pomeni ko se uvrstiš na veliko tekmovanje, izkušnje imajo kako je ko se ne uvrstiš na veliko tekmovanje in lahka potegnejo tisto pravo stvar, kaj se dela prav in kaj se je dela narobe. In da jih potem pripravijo proti Madžarski. Vsi vemo kaj Madžarska je, rokometna velesila.  Če sva midva prej omenjala zlato dobo slovenskega rokometa leta 2004, Madžari so sedaj v podobni situaciji kot smo mi bili takrat. Imajo dva vrhunska kluba Pick Sezged in Veszprem. Veszprem ta vikend igra final4 lige prvakov.  Jaz upam, da zmagajo, da doživijo ta vrhunec, ker tudi mi smo doživeli ta dva vrhunca ( leta 2004 op. p.) in potem padli. Tako, da se potem Slovenija uvrsti naprej. Če ne pa bo pač potrebno potegniti neko črto in pogledati kako dalje, ker dejstvo je da rokomet se zaradi tega ne bo nehal igrati.

317145_238157156245152_1860219613_n

15. Če vam rečem da ste v tem trenutku selektor izbrane vrste in mi morate izbrati prvo »postavo« kdo bi se uvrstil na vaš seznam?

Če govoriva o prvi postavi govoriva samo o sedmih igralcih. Vratar, glede na to da v Franciji dobro brani bi dal Škofa, levo krilo bi bil Žvižej, levi zunanji Mačkovšek, na srednjem zunanjem Zorman, na desnem zunanjem Dolenc, na desnem krilu Gajič, na pivotu pa Gaber.

16. ( Intervju smo delali pred vikendom final4  zato tudi to vprašanje op.p)  Za na konec še pogled v ta vikend, ko je na vrsti final 4 lige prvakov. Kdo bo po vaše letos prvak? Lani je bila to ekipa, ki je v osmini finala izločila Celje, ima letos Flensburg tudi takšno možnost ali so ostali trije udeleženci ( Kiel, Barcelona, Veszprem) premočni?

Možnost vedno obstaja, če se pošalimo bilo bi super, potem bi lahko rekli, da smo doma premagali evropskega prvaka oz. da nas je izločil evropski prvak. Jaz mislim, da je Barcelona tista, ki ima neko širino. Kiel doživlja svoj vrhunec, pa Veszprem, ki si je vedno želel na ta final 4. Tako da je zelo nehvaležno izbrati enega. Jaz bi rekel, da tisti ki bo imel malček več sreče, boljšo dnevno formo. Jaz bi rekel, da najbolj privoščim Veszpremu, ker vsa ta leta delajo in vlagajo in so v špici. So naši dobri prijatelji in bi jim privoščil. Če pa bo kdo drug pa tudi ne bo nič narobe.

Foto: Slavko Kolar