Dejan Perić

Deli z ostalimi…Share on Facebook0Tweet about this on TwitterShare on Google+0Share on LinkedIn0Digg thisPin on Pinterest0Email this to someone

Perič: “Resnično sem ponosen na vse kar se je zgodilo na moji športni poti in na to kako dolgo je vse to trajalo.”

Ob vsem medijskem zanimanju, ker je končal svojo bogato rokometno pot, si je naš Perke vzel nekaj časa in tudi posebej za Florijane odgovoril na nekatera vprašanja, tudi kašna na katera je že odgovarjal in na nekaj novih. Človek, ki te prevzame s svojo osebnostjo. Kamorkoli pride ga ljudje vzljubijo. To so stvari, ki jih nihče ne more zanikati ko govorimo o Dejanu Periču. Dejstvo je, da je v rokometnem svetu pustil velik pečat. Živa legenda, ki ima v srcu vsakega navijača poseben prostor. Želimo vam prijetno branje!

perke

Kakšni so bili začetki Vaše športne kariere? Kdo vas je vzpodbudil k temu in zakaj ravno rokomet?

Rokomet prav zato, ker sem odraščal v družini, kjer je bil oče rokometaš. Z njim sem hodil na treninge in rad sem hodil zraven njega. Rad sem se igral z žogo in prav ta je bila zame najlepša igračka. Oče je imel vedno čas zame. Kolikor je lahko mi je med treningi posvečal pozornost, tako da mi je bilo še lepše oditi z njim na trening, na katerem sem se z golmani tudi pogovarjal. In tako sem spontano, v vsem tem videl samega sebe. Čez nekaj časa, sem se v krogu najbližjih odločil prav za rokomet.

Ste mogoče preden ste postali golman igrali kateri drugi rokometni položaj?
Ne, nikoli nisem preizkusil igrati na katerem drugem igralnem položaju.

Kdo so osebe, ki so Vašo kariero posebej zaznamovale?
Starši, moji sorodniki, soigralci, trenerji, moj idol Mirko Bašič, ki je prav tako golman. Tudi oni je bil na moji poslovilni tekmi v petek. To so vsi moji prijatelji tudi izven rokometnega igrišča, ki so mi bili v podporo, so bili ob meni. Meni pa je bil motiv, da igram rokomet, da jim privoščim srečo in zadovoljstvo v zmagah, odnosu in stvareh, ki so nas povezovale.

S Celjem Pivovarno Laško ste leta 2004 osvojili ligo prvakov. Kako se spominjate te sezone? Kaj je bilo čarobnega pri tisti ekipi?
Velikokrat sem že rekel, da ta ekipa ni bila tista najmočnejša, ki jo je Celje imelo. Če pogledate danes, so to igralci, ki so naredili vrhunske klubske kariere, ki še dan danes igrajo in so res eni najboljših na svojih mestih na svetu. Mi smo imeli v tisti sezoni, eno težko situacijo in poraze. Na otvoritvi dvorane Zlatorog, smo igrali povratno tekmo, na kateri bi mogli izenačiti 13 golov iz prve tekme. Vedeli smo, da ne bomo nadoknadili zaostanek, ampak na koncu smo zmagali. Zmaga, ki je zaznamovala naša življenja, ki je bila velik uspeh za klub in za nas kot ekipo. To nam je na nek način odprlo pot za dalje. Bili smo dobra ekipa, radi smo igrali skupaj, imeli podporo kluba in trenerja. Veliko tega se je odprlo in poklopilo in na koncu nas je pripeljalo do rezultata, ki se ga vsak spominja po svoje.

V petek se je v dvorani Zlatorog, za vas uradno zaključila Vaša aktivna igralska kariera, ki je trajala kar 30 let. Kakšni so Vaši občutki, ko zaključite tako uspešno obdobje?
30 let res ni malo. Ne bi bil iskren, če bi rekel, da ni hitro minilo. Ko v življenju počneš to kar imaš rad, ko se tega veseliš, niti ne razmišljaš o času. Na koncu bi želel da se združita začetek in konec, ampak da bi konec bil vsaj približno normalen in lep, si moral skozi vsa ta leta odlično funkcionirati kot igralec in človek, da bi ljudje videli, da znaš in spoštuješ ter bi ti oni to vrnili. Ponosen sem na vsa ta leta, ves odnos in ljubezen, ki obstaja in če se vrnem nazaj v preteklost, sedaj ko končujem kariero ne obžalujem prav ničesar. Resnično sem ponosen na vse kar se je zgodilo na moji športni poti in na to kako dolgo je vse to trajalo.

Se je v Vaši karieri zgodilo kaj takšnega, da bi Vas odvrnilo od rokometne kariere?
Edini stvari, ki bi lahko vplivali na to sta poškodbe in operacije, njih je bilo kar sedem. Drugače pa porazi in težki trenutki, me niso nikoli pripeljali do tega, da ne bi igral dalje. Sestavni del življenja in športa so tako porazi kot zmage, tako da se človek iz obojega nekaj nauči in gre kljub vsemu temu dalje. Na koncu je najpomembnejše, da skozi šport človek spozna samega sebe.

V Celju ste doživeli tista najlepša leta tudi kar se tiče podpore navijačev in navijanja, saj je v tistih letih tako Golovec kot Zlatorog pokal po šivih pa me zanima kdaj je bilo težje takrat ko so od vas vsi pričakovali vrhunske rezultate in zmage ali sedaj, ko dejansko pomagate tem fantom, da bi se vrnili na pot “stare slave” in znova polnili dvorano? 
Vsaka situacija je težka, toliko koliko človek pristopi k zadevi na nek zdrav način. Vsak problem ima rešitev, samo do te rešitve je treba iti po pravi poti. Takrat so bili drugačni časi, ki jih ne moremo primerjati z sedanjimi. Tako takrat kot danes je klub prepoznaven, spoštovan in privilegij je bilo igrati za Celje.

 Veliko navijačem pa je v posebnem spominu ostala tekma, ki jo do sedaj v intervjujih niso omenili, merimo namreč na tekmo ko ste se naslednjo sezono po evropskem naslovu s Celjem vrnili v Dvorano Zlatorog z ekipo Barcelone. Začetek tekme in že po nekaj sekundah 7m za Celje, vi v golu, Koksharov na črti 7m, kako se spominjate tiste tekme in kakšni občutki ob tem prevevajo športnika? 

Mi smo vsi prijatelji, tako da nas je usoda pripeljala nazaj do Celja, saj so naše poti bile drugačne. Nikoli si nisem želel igrati proti Celju, niti ko sem odšel v Barcelono niti ko sem kasneje odšel v Veszprem. Igral sem tako, da bodo navijači in publika zadovoljni in srečni. Imel sem poseben odnos z njimi in klubom. Nikoli nisem razmišljal, ko sem odšel, da ko se vrnem v Celje moram nekomu nekaj vrniti. Vse to sem čustveno doživljal.

 Projekt poslovilne tekme ste poimenovali Za dobre stare čase po znani pesmi Novih Fosilov. Velikokrat so jo vam vrteli na tekmah. V petek smo v dvorani in kasneje pred dvorano bili priča temu, da ste tudi sami odpeli to pesem. Kakšno povezavo ima ta pesem z vašo kariero?

Pesem nima posebne povezave s mojo kariero. Prvo zelo rad poslušam Nove Fosile, drugo pa je to prišlo čisto spontano. Ko smo se leta 2004 vrnili iz Flensburga, sem si zaželel, da bi odpel to pesem, zato ker se je veliko tega dogajalo in veliko tega zgodilo tiste dni. Zavedal sem se, da ne bomo večno skupaj, ampak vedel sem, da nam bodo spomini večno ostali in prav tako vse te lepe stvari, ki so nas takrat povezovale. Zapel sem tudi zato, da se bomo o tem s ponosom in srečo pogovarjali in spominjali, ko se bomo kjerkoli srečali. S ponosom pojem, enkrat več, drugič manj. Tu v Zlatorogu, je v petek bila priložnosti in mislim da so to stvari, ki mene, ljudi in določen čas povezuje skupaj.

Pred tekmo se je na zaslonu vrtel film, v katerem Luka Žvižej igra vas. Ste vedeli,da vam soigralci pripravljajo kaj takega? Mi lahko prosim podate svoje mnenje o tem.
Nisem vedel. Ob gledanju filma so se mešale emocije. Od smeha, kako je on to dobro opravil do sporočila filma. Sporočilo je, da te nekdo, ki te na takšen način hoče predstaviti mora zelo dobro poznati. Drugo, da bi to izšlo iz njega tako simpatično in iskreno, te mora človek imeti rad. V filmu je zraven Luke bilo vključenih tudi veliko ljudi, ki nimajo veze z športom in tudi tisti, ki imajo. V bistvu je zame sporočilo to, da kakor koli je bilo to simpatično in smešno, so to moje lastnosti, ki jih jaz sam delam in se jih mogoče niti ne zavedam. Luko poznam že 17let in več. Da bi se nekdo odločil za tako velik korak, mora prvo imeti občutek do človeka, ki ga igra, ki želi da ga predstavi na svoj način. Res  ga mora spoštovat in ima rad. Tu je bila vključena cela moja ekipa in ljudje, ki niso povezani z rokometom. Zelo sem ponosen na Luko in nisem mogel niti sanjati, da bodo kaj takega pripravili. Luka me je prijetno presenetil.

Mislite, da bi vas kdo drug od vaših soigralcev, zaigral tako dobro kot Luka oz. mogoče še bolje?
Mislim da ne.

Kakšna bo sedaj vaša vloga v klubu?
V klubu bom ostal in  delal s prvo ekipo. V funkciji svetovalca. Bom vez med trenerjem, igralci in vodstvom kluba. Še 15 dni uradno traja moja igralska kariera. Do takrat nebom odvrgel dresa in opreme,ker v tem resnično uživam. Od meseca julija dalje, ko se bodo začele priprave, bom prevzel drugo funkcijo.

 Skok,Lesjak in Kastelic so tista trojica, ki vas je in vas bo zamenjala v golu. Bi mogoče par besed namenili temu kakšen je vaš odnos, opazovalci od zunaj namreč vidimo da vsi štirje ob igrišču in med samo tekmo odlično sodelujete in se spodbujate, vaši nasveti pa so verjetno več kot dobrodošli.
Mislim, da ima vsak na tem svetu svojo vizijo in ena stvar je igrati in biti rokometaš ter prepoznati neke stvari in iti dalje. Enkrat ko se to konča, tako kot so mene učili, imam obveznosti, da prenašam to na druge. Ustvaril sem vse sanje v karieri, zadovoljen sem bil ko je bilo dobro in slabo. Imel sem začrtano pot, po kateri sem šel. Vidim da so vsi trije dobri ljudje, ki želijo delati in so povezani med seboj, si med seboj pomagajo. Na golu branijo odlično in imajo sigurno še nekaj prostora za napredek, ker z časom bo pomembno kako branijo vsi trije v paketu. Mislim, da so na dobri poti. So temelj naše ekipe in sem presrečen, da lahko na katerikoli način vplivam na to, da ostanejo takšni kot so in mogoče še boljši.

In za konec tega intervjuja mi prosim povejte kakšno je vaše mnenje o Florijanih?
Med nami že od začetka obstaja poseben odnos. Za igralca ni večjega priznanja kot pa ga dobiš od publike in igralcev, s katerimi igraš. Sem ponosen na to, da so Florijani navijaška skupina, ki slavi 20 let obstoja. Tudi spoštovani in znani so po vsej Evropi. To so ljudje, ki poznajo rokomet, znajo spoznati človeka, igralca in emocije. To je tisto kar leta in leta gradiš, potem neke stvari, ki so v življenju najtežje postanejo normalne. Oni so od vedno na visokem nivoju, tako da jim želim še veliko takih jubilejev kot letos, želim da ostanejo takšni kot so in vsi mi se lahko od njih učimo o zvestobi do kluba in podpori ekipi. Res sem srečen, da sem vsa ta leta imel ob sebi take ljudi. Trudil sem se, da jim s igro in odnosom vse to vrnem in jim z zmagami privoščim srečo, ki nima cene v takšnih situacijah. 

Avtor: Barbara Brkovič

Slike: Slavko Kolar